Grb in zastava

V času velikih družbenih, socialnih in kulturnih sprememb so novosti, ki od nas zahtevajo zelo natančne informacije, na katere še do včeraj niti pomislili nismo. Res je, imamo svoje hišne številke, osebne izkaznice, davčne številke in še mnoge druge kartice kot podatke, za katere še pred kratkim skoraj nihče ni spraševal. Imamo prepoznavne znake, po katerih nas lahko poiščejo, spoznajo in z nami komunicirajo povsem neznani ljudje in ustavne institucije. Vizualna komunikacija ni nekaj novega, novodobnega,ampak je fenomen, ki postaja vsak dan pomembnejši in sredstvo, od katerega postaja odvisno naše življenje. Danes ljudje veliko potujejo sami po tujem svetu, ker je to mogoče, ker ni bojazni, da bi se izgubili, ker zanjo brati oblike, barve in druge vizualne znake, ki kažejo, usmerjajo in vodijo k cilju. Oblike in barve so med seboj v tesni povezavi in vedno izražajo nek pomen. Takšne simbolne oblike in barve imajo tudi grbi in zastave, imajo jih vsi narodi, države in ljudstva, ki imajo svojo zgodovino. Po njih se identificiramo. Svoje grbe in zastave so si pridobili in izoblikovali tudi bogati in ugledni posamezniki,vladarji, družine, stanovska in poklicna združenja. Zgodovinski pojav in zakonitosti grbov proučuje posebna znanost, ki jo imenujemo Heraldika.

S svojo popolno osamosvojitvijo se je Republika Slovenija odločila za enakopravno vključitev v svetovno skupnost, v kateri je običajno, da se predstavljamo na način, ki je splošno uveljavljen, torej z grbi in zastavami. Slovenske dežele in najstarejša mesta so med prvimi v Evropi dobila svoje grbe, ki pa jih zadnjih sedemdeset let pri nas nismo kaj prida uporabljali. Nova slovenska zakonodaja daje občinam pravico, da izberejo simbole, lastni grb in zastavo.

Imel sem čast in srečo, da mi je bila zaupana oblikovalska naloga, da pripravim za Občino Kozje njeno celotno grafično podobo. Zavedal sem se, da predstavlja celostna podoba simbolni identitetni sistem, ki deluje z grafičnimi simboli, barvami, črkopisi in z ostalo strukturo, ki bo komunikacijsko sredstvo naše občine, samosvoje in razlikovalno.

Osnovni simboli za Občino Kozje so nastali že leta 1971 na veliki stenski kompoziciji, v sgraffitto tehniki na steni gasilskega doma v Kozjem. Pri delu na gasilskem domu sem se opiral na relief,ki je vzidan v farni cerkvi Marijinega vnebovzetja v Kozjem, na križišču glavne ladje s stransko, ki je posvečena sv. Antonu. Kamnito ploščo je zob časa že dokaj obdelal, vendar so bistvene oblike še vedno dovolj čitljive. Na robovih te plošče teče zapis, ki uokvirja relief. Črke izgledajo gotske, napis ni jasen, vendar lahko povsem razločno razberemo vsekano letnico 1516. Ta plošča prikazuje na dnu ob vznožju dva manjša ščita, ki se stikata v isti višini. Na levem ščitu potekata dve vzporedni reliefni vodoravni liniji in izpolnjujeta njegovo polje. Desni ščit je zanimivejši že zaradi same linearne delitve, ki navidezno deli polje ščita na četrtine. Reliefna linija deli gornje levo in spodnjo desno četrtino ščita. Na gornji desni in spodnji levi četrtini sta dve živalski figuri, obrnjeni od leve proti desni, podobni psom z dvignjenima repoma.

Osrednje večje polje v tej kompoziciji predstavlja velik gotski ščit, na katerega je posajena viteška čelada in na njej, bolj kot ne, simetrična perjanica. Na sredi ščita je upodobljen zmaj, obrnjen od desne proti levi, z rogovoma in kozjo brado, dvignjenim netopirjevim krilom in repom, ki je rahlo zvit in obrnjen navzgor.

Vrh kamnite plošče zaključuje še en zmaj, ki z nogami stoji na perjanici, in je prav tako kot spodnji zmaj obrnjen od desne proti levi, je večji od spodnjega, ima dve razprti krili in je bolj oblikovno uravnotežen kot spodnji zmaj. Telo je dinamične oblike. Zmaj ima odprt gobec, iz katerega moli dolg plamenast jezik. Na glavi ima dva rožička in kozjo brado. Iz te zgodovinske osnove so povzeti osnovni likovni elementi in forme, ki označujejo “kozozmaja”, kot pomenski motivični simbol in kot krajevno posebnost, ki je znana tudi iz ljudskih legend o Kozjanskem zmaju. Da bi opravičili svojo izbiro naštetih simbolov naj navedem še nekaj zgodovinskih dejstev, ki so jih zapisali; Jože Curk, Ivan Sedej, Marijan Zadnikar, Ignacij Orožen.

Kozje je omenjeno leta 1130 kot Trachendorf, njegovi vitezi pa med leti 1197 in 1384 kot Trachenbergi, ki pa so izumrli šele leta 1500. Kozjanskim so sledili Reichenburgi v obdobju od 1384 do 1570, Schneeweissi od 1587 do 1655, Wintershofni od 1675 do 1812 in drugi. Prvotni romanski grad z gotskim propugnakulom na Brediču nad trgom so okoli leta 1480 zavzeli Madžari, okoli leta 1680 je bil že v razvalinah, ki so le še skromno ohranjene. Nadomestil ga je Spodnji grad blizu župne cerkve iz srede 17. stoletja. Leta 1855 se je umaknil sedanji graščini, prezidani po vojni v industrijske namene. Prvotna vas je razvila tržišče ob cesti Kunšperk – Pilštanj ter postala pred letom 1348 trg s 26 družinami. Ker Kozje ni bilo nikoli utrjeno, je bilo večkrat uničeno, leta 1476 in 1496 od Turkov, leta 1573 od upornih kmetov, tako da je leta 1588 še zmeraj štelo 26 družin. Leta 1802 je postalo sedež župnije in dekanata Pilštanj. Leta 1825 so ga cestno povezali z Bučami in Prelaskim. Leta 1828 je dobilo k trem letnim še dva živinska sejma, leta 1855 je postalo sedež sodnega in davčnegaokraja, orožniške postaje in drugih upravnih uradov. Župna cerkev Marijinega vnebovzetja, ki je omenjena leta 1249, je v obdobnih stenah iz 15. stoletja. Obdaja jo obzidan oval nekdanjega pokopališča, ki je sedaj pri podružnici sv. Eme iz leta 1802, je bila do leta 1882 šola, sedaj pa je župnišče. Trg je leta 1754 štel 47 hiš, leta 1820 72 hiš in 402 prebivalca, leta 1869 80 hiš in 531 prebivalcev in leta 1910 93 hiš in 587 prebivalcev.
Franciscejska katastrska karta iz leta 1825 ga kaže kot gručasto naselje, h kateremu zavija cesta iz doline Bistrice in se vanjo zopet vrača, pri čemer dvakrat prečka reko.V naselju oblikuje ostrokotno koleno z malim pravokotnim tržnim prostorom na vrhu. Ta je usmerjen k župni cerkvi in Spodnjem gradu, ležečima med grajskim gričem in potokom, ki ju ločuje od ostale naselbine. Med sicer nepravilno parcelacijo je le v trškem jedru nekaj strnjene gradnje, sicer pa koncept naselbine govori za njen vaški izvor, ki je narekoval tudi izpeljavo ceste skozenj. Odcep poti v Bistri graben je lokalnega pomena, zato na talno izobliko ni vplival. Tako je bilo zbranih dovolj podatkov, na osnovi katerih je nastalo več skic in variant.

Komisija je izbrala naslednjo izvedbo: Grb Občine Kozje ima obliko poznogotskega ščita. V sredino rdečega polja je postavljen zidan dvonadstropen grajski stolp, ki stoji na zelenem trohribu in zaključuje dno ščita. Stolp je kamnit s polkrožnima linicama in obokanim vhodom. Nad vhodom je izstopajoč venčni zidec. Stolp se zaključuje z zidanim vencem, ki nosi tri cine. Na vrhu stolpa stoji dvonogi zeleni “Kozozmaj” z dvignjenim netopirjevimi krili, kozjimi rogovi in kozjo brado ter rdečim plamenastim jezikom. Zmaj je s pogledom obrnjen od desne proti levi, ima spuščen dolg rep, ki se ovija okoli stolpa in se nad vhodom puščičasto zaključi. Ščit obrobljajo črna, rdeča in bela barva.

Zastava je pravokotne oblike. Prepoznavni barvi sta zelena in bela kot simbola čiste in neokrnjene narave. Barve zastave se vrste po naslednjem vrstnem redu: zelena, bela, zelena. Vsaka barva zavzema po širini tretjino prostora zastave. Na zastavi je občinski grb, ki zavzema pravokotno pozicijo glede na daljšo stranico zastave in je postavljen tako, da se središčna točka grba pokriva s točko, ki je pomaknjena za ¼ širine grba od sredine zastave (sredina je enaka ½ dolžine) proti drogu in točko ½ širine zastave. Tako sta 2/3 grba na belem polju, zgornja 1/6 grba sega v zgornje zeleno polje, spodnja1/6 v spodnje zeleno polje. Višina grba je enaka ½ širine zastave

Namizna zastavica je velika 10×21 cm in je zelena, bela , zelena prav tako kot zastava Občine Kozje. Grb je pomaknjen v spodnjo polovico zastavice, tako da je obrnjen vzporedno po višinis smerjo pokončnih barvnih trakov.

Peter Krivec, akademski slikar